[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Ob pol stoti obletnici dromevske preobrazbe nihãe
ne bi prepoznal nekdanjega planeta Droma ali Eve, na
katerem so Eviani 0 e pred kratkim natikali ljudi na kole
in Ïiveli ob lojenkah, Dromidi pa so jim grenili sanje.
301
IKSIA
BESeDA
Ponoãi se kopljejo v luãeh sodobna mesta, na vsakem
koraku sreãuje0 utrip novega Ïivljenja in blagostanja,
vse veã je postavnih, zagorelih ljudi, me0 ancev med
Dromidi in Eviani, katere odlikuje izredna duhovna
moã in umetni0 ka nadarjenost. âistokrvni Dromidi se
ne skrivajo veã pred svetlobo Hora, njihovo presojno in
obãutljivo koÏo prekriva modrikasti protiÏarãni film in
niso veã podobni ãlove0 kim ribicam.
V sredini petega desetletja umre v visoki starosti kralj
Mitol. Dromidska sokraljica Lira se odpove kraljevanju
in na Dromevi zavlada na temeljih zemeljskih in dro-
midskih izku0 enj ljudovladje v najbolj Ïlahtni obliki.
Podkraljestva postanejo samostojne upraviteljske eno-
te.
·esto desetletje zaznamujejo kozmoplovski podvigi.
Dromevske ãasobeÏne ladje se pribliÏajo robu ozvezdja
BoÏjih koscev in posku0 ajo odkriti 0 e kak0 en Ïivodejni
svet, na katerem bi morebiti pristali blastioni s samo-
oploditvenimi ljudmi, odposlanimi z Zemlje pred sesut-
jem Rimske ceste. Potem, ko je v bliÏini Sabine izginilo
0 e eno plovilo, se dromevski luni niso veã pribliÏevali.
V Kristalogorju umre dromidska kraljica Lira, mati
Iksiine hãere Dromeve, ki je imela z evianskim pesni-
kom Astrom osem otrok. Kmalu za njo se na romanju v
Novi Faestos smrtno ponesreãi prerok in bogiskatelj
Adonias. Njegovo Ïaro shranijo po dromidskih 0 egah.
302
IKSIA
BESeDA
V oto0 ki naselbini Jajabaniji nek nori privrÏenec s
sabljo umori Jana Jajabana, ki je pri devetindevetdese-
tem letu 0 e vedno sanjal o osvojitvi planeta in iztreblje-
nju jauh. Naselbina razpade in dromevsko upravitelj-
stvo jo spremni v planetarno kaznilnico.
Sedemdeset let mine od prelomnega samouniãenja
Angela, ko mu Dromeviani na hribu Mirovestja posta-
vijo veliãasten spomenik izklesan iz kristalogorskega
kristala.
Vseh sedemdeset let Iksia Ïivi, a ne doÏivlja ãasa in
tudi ãas se je ne dotakne.
âez vijoliãasto modri nebes jadrajo beli oblaki, zdruÏu-
joãi se v kopaste grmade nad Kristalogorjem in spet raz-
druÏujoãi se v posamezne hlape; njih oblike se neneho-
ma spreminjajo, izginjajo in se spet pojavljajo. Iksia po-
seda v naslanjaãu sredi roÏmarini0 ãa, ki ga je ob blas-
tionu zasadil 0 e Angel, in nepremiãno opazuje oblaãno
igro na nebu. Trudi se ne misliti, a se ji vedno znova pri-
kazuje podoba zemeljskih oblakov, ki se pno nad str-
mim vrhom Jalovca in Angelov zadnji nasmeh. V du0 o
se ji prikrade otoÏno hrepenenje, spreminjajoãe se v
telesno bolest. Ne misliti, ne ãutiti, si prigovarja. Srce se
ji trga, a odre0 ujoãih solza ni, vse so izjokane. Obe nje-
303
IKSIA
BESeDA
ni ljubezni sta izpuhteli v niã, kakor izginjajo oblaki nad
njo in ostaja sama v svoji mrzli osamljenosti.
V njeni bliÏini sedi na tleh ostareli kraljevi norec
Îompa, z dolgo srebrno sivo brado in lasmi, z zgubanim
obrazom posejanim s starostnimi pegami in izrastki.
Njegovo pritlikavo telo je vse mlahavo, le oãi 0 e vedno
izÏarevajo nekdanjo hudomu0 nost.
Opazuje Iksio in je vedno znova pred uganko: kako je
mogoãe, da na njej ni nobenega sledu staranja? V tem-
nem lasi0 ãu ni sivega lasu, koÏa na obrazu je brez gubi-
ce, voljna kot rjava Ïamet, ustnice se leskeãejo kot zreli
sadeÏi granatnega jabolka, prsi ji lahko zavida vsaka
mladenka; vitko telo ima kot izklesano in v njenih udih
se zrcali mladostna moã, tako kot v davni ãasih, ko jo je
prviã videl. Samo oãi, nepremiãno zazrte v nebo so Ïa-
lostne, brez Ïara in posmehljive radovednosti, ki jim je
vãasih dajala poseben ãar.
Kaj vse je poãel v teh letih, da bi jo spravil v dobro
voljo: krulil kot pujs, zaobraãal oãi do belega, posnemal
raãjo hojo, pripovedoval zabeljene kvante, jo Ïgeãkal po
podplatih, ji puhal v lice regratove kodeljice vse brez
haska.
Vendar 0 e vedno ni odnehal. Konãno je njen dvorni
norec in njegova dolÏnost je, da poskusi razvedriti svojo
kraljico. Zato si razdeli brado na dve polovici, ju posvalj-
304
IKSIA
BESeDA
ka in stlaãi v nosnici, razku0 tra lase, kar jih je ostalo na
ple0 astem temenu, si zaobrne oãesne veke, napihne
uvela lica in zaãne pihati v vrbovo prdo ter poskakova-
ti okrog nje.
Iksia ga pogleda in z enoliãnim glasom vpra0 a:
»Kaj je, moj palãek?«
»Îelim te razveseliti, Iksia, kraljica moja& Sedem
desetletij se trudim in se grizem, ker ne opravljam svo-
je dolÏnosti in bi me morala Ïe zdavnaj odpustiti. Lah-
ko bi se konãno nasmehnila.«
»Ne morem pomagati, 0 e vedno sem Ïalostna.«
»Vem.« Îompa se neha paãiti. »Misli0 , da ga jaz ne
pogre0 am? Da meni ni hudo, ko pogledam ko0 ãek iridi-
jeve Ïlindre, ki ga nosim v srãnem Ïepu? Bil je pu0 ãoba,
a sva se imenitno zajebavala. Spominjam se, kot da je
bilo vãeraj. Na starost gre vse poãasi, samo ãas ne.« [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]
zanotowane.pl doc.pisz.pl pdf.pisz.pl aikidobyd.xlx.pl
Ob pol stoti obletnici dromevske preobrazbe nihãe
ne bi prepoznal nekdanjega planeta Droma ali Eve, na
katerem so Eviani 0 e pred kratkim natikali ljudi na kole
in Ïiveli ob lojenkah, Dromidi pa so jim grenili sanje.
301
IKSIA
BESeDA
Ponoãi se kopljejo v luãeh sodobna mesta, na vsakem
koraku sreãuje0 utrip novega Ïivljenja in blagostanja,
vse veã je postavnih, zagorelih ljudi, me0 ancev med
Dromidi in Eviani, katere odlikuje izredna duhovna
moã in umetni0 ka nadarjenost. âistokrvni Dromidi se
ne skrivajo veã pred svetlobo Hora, njihovo presojno in
obãutljivo koÏo prekriva modrikasti protiÏarãni film in
niso veã podobni ãlove0 kim ribicam.
V sredini petega desetletja umre v visoki starosti kralj
Mitol. Dromidska sokraljica Lira se odpove kraljevanju
in na Dromevi zavlada na temeljih zemeljskih in dro-
midskih izku0 enj ljudovladje v najbolj Ïlahtni obliki.
Podkraljestva postanejo samostojne upraviteljske eno-
te.
·esto desetletje zaznamujejo kozmoplovski podvigi.
Dromevske ãasobeÏne ladje se pribliÏajo robu ozvezdja
BoÏjih koscev in posku0 ajo odkriti 0 e kak0 en Ïivodejni
svet, na katerem bi morebiti pristali blastioni s samo-
oploditvenimi ljudmi, odposlanimi z Zemlje pred sesut-
jem Rimske ceste. Potem, ko je v bliÏini Sabine izginilo
0 e eno plovilo, se dromevski luni niso veã pribliÏevali.
V Kristalogorju umre dromidska kraljica Lira, mati
Iksiine hãere Dromeve, ki je imela z evianskim pesni-
kom Astrom osem otrok. Kmalu za njo se na romanju v
Novi Faestos smrtno ponesreãi prerok in bogiskatelj
Adonias. Njegovo Ïaro shranijo po dromidskih 0 egah.
302
IKSIA
BESeDA
V oto0 ki naselbini Jajabaniji nek nori privrÏenec s
sabljo umori Jana Jajabana, ki je pri devetindevetdese-
tem letu 0 e vedno sanjal o osvojitvi planeta in iztreblje-
nju jauh. Naselbina razpade in dromevsko upravitelj-
stvo jo spremni v planetarno kaznilnico.
Sedemdeset let mine od prelomnega samouniãenja
Angela, ko mu Dromeviani na hribu Mirovestja posta-
vijo veliãasten spomenik izklesan iz kristalogorskega
kristala.
Vseh sedemdeset let Iksia Ïivi, a ne doÏivlja ãasa in
tudi ãas se je ne dotakne.
âez vijoliãasto modri nebes jadrajo beli oblaki, zdruÏu-
joãi se v kopaste grmade nad Kristalogorjem in spet raz-
druÏujoãi se v posamezne hlape; njih oblike se neneho-
ma spreminjajo, izginjajo in se spet pojavljajo. Iksia po-
seda v naslanjaãu sredi roÏmarini0 ãa, ki ga je ob blas-
tionu zasadil 0 e Angel, in nepremiãno opazuje oblaãno
igro na nebu. Trudi se ne misliti, a se ji vedno znova pri-
kazuje podoba zemeljskih oblakov, ki se pno nad str-
mim vrhom Jalovca in Angelov zadnji nasmeh. V du0 o
se ji prikrade otoÏno hrepenenje, spreminjajoãe se v
telesno bolest. Ne misliti, ne ãutiti, si prigovarja. Srce se
ji trga, a odre0 ujoãih solza ni, vse so izjokane. Obe nje-
303
IKSIA
BESeDA
ni ljubezni sta izpuhteli v niã, kakor izginjajo oblaki nad
njo in ostaja sama v svoji mrzli osamljenosti.
V njeni bliÏini sedi na tleh ostareli kraljevi norec
Îompa, z dolgo srebrno sivo brado in lasmi, z zgubanim
obrazom posejanim s starostnimi pegami in izrastki.
Njegovo pritlikavo telo je vse mlahavo, le oãi 0 e vedno
izÏarevajo nekdanjo hudomu0 nost.
Opazuje Iksio in je vedno znova pred uganko: kako je
mogoãe, da na njej ni nobenega sledu staranja? V tem-
nem lasi0 ãu ni sivega lasu, koÏa na obrazu je brez gubi-
ce, voljna kot rjava Ïamet, ustnice se leskeãejo kot zreli
sadeÏi granatnega jabolka, prsi ji lahko zavida vsaka
mladenka; vitko telo ima kot izklesano in v njenih udih
se zrcali mladostna moã, tako kot v davni ãasih, ko jo je
prviã videl. Samo oãi, nepremiãno zazrte v nebo so Ïa-
lostne, brez Ïara in posmehljive radovednosti, ki jim je
vãasih dajala poseben ãar.
Kaj vse je poãel v teh letih, da bi jo spravil v dobro
voljo: krulil kot pujs, zaobraãal oãi do belega, posnemal
raãjo hojo, pripovedoval zabeljene kvante, jo Ïgeãkal po
podplatih, ji puhal v lice regratove kodeljice vse brez
haska.
Vendar 0 e vedno ni odnehal. Konãno je njen dvorni
norec in njegova dolÏnost je, da poskusi razvedriti svojo
kraljico. Zato si razdeli brado na dve polovici, ju posvalj-
304
IKSIA
BESeDA
ka in stlaãi v nosnici, razku0 tra lase, kar jih je ostalo na
ple0 astem temenu, si zaobrne oãesne veke, napihne
uvela lica in zaãne pihati v vrbovo prdo ter poskakova-
ti okrog nje.
Iksia ga pogleda in z enoliãnim glasom vpra0 a:
»Kaj je, moj palãek?«
»Îelim te razveseliti, Iksia, kraljica moja& Sedem
desetletij se trudim in se grizem, ker ne opravljam svo-
je dolÏnosti in bi me morala Ïe zdavnaj odpustiti. Lah-
ko bi se konãno nasmehnila.«
»Ne morem pomagati, 0 e vedno sem Ïalostna.«
»Vem.« Îompa se neha paãiti. »Misli0 , da ga jaz ne
pogre0 am? Da meni ni hudo, ko pogledam ko0 ãek iridi-
jeve Ïlindre, ki ga nosim v srãnem Ïepu? Bil je pu0 ãoba,
a sva se imenitno zajebavala. Spominjam se, kot da je
bilo vãeraj. Na starost gre vse poãasi, samo ãas ne.« [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]